Trenutno najbolj uspešni slovenski športniki prihajajo iz cestnega kolesarstva. In čeprav imamo trenutno najboljšega kolesarja na svetu v Tadeju Pogačarju, ki ima na svetovni jakostni lestvici 1000 točk prednosti pred zasledovalci, je po priljubljenosti v domovini ob boku Pogačarju prav gotovo tudi Primož Roglič. Priljubljenost Rogliča je tako visoka zaradi njegovih uspehov v kolesarstvu, a obenem tudi zaradi vseh vzponov in padcev, ter zopet vzponov, ki jih je doživel v karieri.
A to ni članek o Rogli, temveč o MMA borcu Marku Drmonjiču, ki je v nedeljo končal svojo desetletje in pol dolgo kariero v mešanih borilnih veščinah. Tudi Marko je začel svojo kariero v drugem športu, saj je odraščal s košarkaško žogo v roki. Verjetno bi jo zamenjal za MMA rokavice še prej, a na začetku tega stoletja je bil ta šport v Sloveniji še v povojih, tako da je svojo prvo profesionalno borbo oddelal pri 23. letih. V trboveljski dvorani Polaj je 27. oktobra 2007 prekrižal pesti s hrvaškim borcem Denisom Dejanovićem, ki je do takrat v dveh borbah obakrat zmagal. Drmonjič, čeprav debitant, je že v svoji prvi borbi pokazal zrelost in odločnost precej bolj izkušenega borca, in tako se je dvoboj končal brez zmagovalca. V naslednjem letu (2008) je Marko stopil v ring/kletko še štirikrat, najprej v Italiji proti Matteu Minonziu, kateremu je bil to 10. dvoboj v karieri, nato v Veliki Britaniji proti Francozu Anthonyju Reji, ki se je takrat boril 25. (pred tem je imel borbe z borci, kot so Vitor Belfort, Jason Guida, Rich Franklin, Evangelista Santos), nato na KSW turnirju na Poljskem proti Danielu Dowdi in še enkrat v Italiji proti Morrisu Cilfoniju. Vse štiri borbe je izgubil, a samo eno predčasno in še to proti izjemnemu Reyi.
Pred turnirjem WFC 7 v Bulgariji: Preparations for WFC 7 – YouTube
Drmonjič in Conti: WFC 18: Marko Drmonjic vs Claudio Conti – YouTube
Verjetno bi marsikdo v tem trenutno obesil rokavice na klin, a Drmonjič se je po začetku profesionalne kariere s 4. porazi in enim remijem v ring odpravil manj kot 4 mesece po četrtem zaporednem neuspehu. Na WFC turnirju v Sofiji je končno dokazal, da ne bo lahek plen za nikogar, še posebej ko njegove veščine dosežejo raven njegove borbenosti. 4. aprila 2009 je končno dosegel svojo prvo zmago, s tehničnim knock-outom v drugi rundi je ustavil domačina Ivana Milcheva. Tisto leto se je boril še dvakrat, najprej je oktobra 2009 izgubil proti Francozu Ericu Cebarezu, že decembra pa je znova slavil. Na WFC 9 je ugnal Brazilca Alana Carlosa in tako začel niz štirih zaporednih zmag. Po vrsti so padli Hrvat Mario Valentić (sodniška odločitev), Bosanec Muamer Jugović (TKO) in Italijan Claudio Conti (giljotina). Tako mu je uspelo priti na enakopravno razmerje zmag in porazov (5-5-1) in realno bi se lahko upokojil tudi takrat, kar mu nihče ne bi zameril. Ob športnih uspehih je imel tudi uspešno poklicno kariero, saj je treniral ob redni službi, nekateri bi lahko rekli “tako za hobi”, a za Marka je bil MMA vedno tako globoka ljubezen, da ji ni mogel pomahati v slovo.
Drmonjič in Marković: Milos Markovic vs Marko Drmonjic – YouTube
Drmonjič in Plavec: WFC 24 / Brave : Marko Drmonjic vs Matej Plavec – YouTube
Od tistega trenutka naprej je do te nedelje nanizal 10 borb z enakomernim izkupičkom. Petkrat je izgubil: s Hrvatoma Josipom Artukovićem in Ivico Truščkom, ter Srboma Nenadom Avramovićem in Nemanjo Miloševićem po sodniški odločitvi, ustavil ga je zgolj Bolgar Svetlozar Savov. Petkrat je tudi zmagal; Rusa Asludina Khutchieva, Srba Miloša Markovića in Madžara Andorja Fila s sodniško odločitvijo, ter Hrvata Zorana Doda (giljotina) in Slovenca Mateja Plavca (TKO) predčasno. Slednjega je ugnal 19. januarja 2020, dan pred svojim 36. rojstnim dnem in zdelo se je, da je to morda njegova zadnja borba. A Marko je imel še vedno v sebi željo, tekmovalnost, mravljince, ki so ga gnali v telovadnico tudi po dolgih dneh v pisarni. Morda je želel zmago okusiti še enkrat, morda je podzavestno hotel končati kariero s pozitivnim “skorom”, morda je želel okusiti občutek glavne zvezde večera turnirja v njegovem rodnem mestu. Nekaj je bilo zagotovo jasno, da ima rad, ne rad, da dobesedno ljubi ta čudoviti šport preveč in da bo z njim živel do konca svojega življenja.
23. aprila 2023 je zadnjič stopil v kletko profesionalno in že pred borbo je dejal, da bo to njegov zadnji dvoboj v profesionalni karieri. V polni Hali Tivoli ni postavljal nobenih zahtev, tako kot vedno ga je zanimalo samo kje in kdaj naj bo pripravljen na boj. In zato bo Marko Drmonjič vedno priljubljen v vsaki MMA telovadnici v katero je kadarkoli stopil, saj kljub vsem vzponom in padcem grize naprej in vse kar počne – dela s srcem in to ne navadnim, ampak levjim!
Hvala Mare!